Društvo flamenko

IZVOR IN KRATKA ZGODOVINA FLAMENKA

Flamenko in njegov izvor je neločljivo povezan s cigani in z njihovo kulturo. Razvil se je v t.i. Spodnji Andaluziji, okrog Seville, Cadiza in Granade. Prihod ciganov v Španijo v 14. stoletju je pomenil začetek sobivanja s staroselci in ljudstvi, ki so tedaj živela na tem ozemlju. Flamenko, kakršen je danes, brez ciganov ne bi obstajal, vendar to ne pomeni, da je flamenko njihova kreacija, kot zatrjujejo mnogi. Cigani so obstoječim glasbenim oblikam pridali svoj osebni podpis, jih prevzeli in asimilirali. Prvotne oblike kasnejšega flamenka (petja) so mešanica ciganskih, andaluzijskih, židovskih in muslimanskih vplivov.

Cigani so Andaluzijo dosegli leta 1462, vendar je trajalo še dve stoletji, da se je tradicija in folklora zlila z novimi vplivi, kar je omogočilo dokončen pojav flamenka v 18. stoletju.

Izvor in bistvo flamenka je bilo in je še vedno petje. Ples in kitara se pridružita kasneje, vendar vedno kot spremljava petju, ki je tako rekoč kompas. Poudariti moramo, da je flamenko že od svojih začetkov naprej marginaliziran in je namenjen ozkemu krogu poslušalcev oziroma gledalcev. Petje flamenka, kot ga poznamo danes, je bilo prvič dokumentirano v 18. stoletju, vendar domnevajo, da je obstajalo že prej.

Od 18. stoletja pa do danes lahko razvoj flamenka razdelimo v več skupin:

Začetki: Zadnja tretjina 18. in začetek 19. stoletja. Prvič se pojavijo znana imena (Tio Luis el de la Juliana, prvi znani pevec).

Zlata doba: Med letoma 1840-1860. Prvi zares znani pevec, ki ga omenja tudi literatura, je El Planeta. To obdobje se zaključi z danes mitičnim pevcem po imenu El Fillo.

Cafes Cantantes: To obdobje, ki traja približno do leta 1920, je po mnenju mnogih največje in najpomembnejše obdobje flamenka. Petje se profesionalizira, izvajalci se predstavljajo v t.i. Cafes cantantes, ki so predhodniki današnjih Tablaos Flamencos. Prvič se pojavijo umetniki, ki se preživljajo s flamenkom in ga zato tudi prilagajajo publiki: Silverio, El Nitri, Enrique el Mellizo, Chacon, ... Pojavljajo se legendarna imena, prvi zvočni dokumenti, ki še danes ostajajo vzor umetnikom. V tem obdobju se profesionalizira tudi ples.

Gledališki flamenko: Do leta 1940. V tem obdobju je flamenko prešel iz Cafes cantantes v gledališča, krog publike se razširi, hkrati pa se pojavijo puristi, ki zagovarjajo stališče, da kvaliteta umetnosti pada s porastom popularnosti. Pojavljanje na velikih odrih sčasoma res pripelje do naslednjega obdobja t.i. Opera flamenka.

Opera flamenka: V tem obdobju, ki traja do petdesetih let prejšnjega stoletja, se v veliki meri izgubi pristnost in kvaliteta flamenka, ki postane populističen in površinski. Nekateri to obdobje imenujejo kriza flamenka.

Petdeseta: V 50-ih letih flamenko doživi pravi preporod, pojavijo se tendence po vračanju k pristnosti flamenka pred letom 1940. Umetniki, ki ta preporod izpeljejo, se vračajo nazaj k izvorom in tako neizbrisno vplivajo na nadaljnji razvoj flamenka, kakršnega poznamo danes.

Od leta 1970 do danes: Popularizacija Tablaos Flamencos, tj. lokalov, ki vsak večer nudijo predstave flamenka. Obiskovalci so ponavadi tujci, predstave pa ponavadi vsebujejo ples. Tablao je modernizacija Cafe Cantante. Druga inovacija so plošče, oziroma kasneje zgoščenke, dostopne širokemu krogu poslušalcev, ki prav tako kot Tablaos približajo flamenko širšim množicam. Pomemben je tudi pojav festivalov in predstav, narejenih za večje, gledališke odre.

PLES

Prvič se ples, predhoden flamenku, pojavi v Andaluziji že pred 14. stoletjem pod vplivi andaluzijske folklore in različnih drugih tradicij - ciganske, židovske, bizantinske, arabske. Prvotni namen plesa je bilo izražanje celotne palete človeških čustev skozi gib. Narejenih plesov ni bilo, vsak ples je bil čista improvizacija. Kasneje je s profesionalizacijo plesa seveda prišlo do sprememb, pomembna je postala všečnost, ozirati se je bilo treba na petje in kitaro.

Ples v flamenku izraža čustva petja in se mu prilagaja.

Pred obdobjem Cafes Cantantes ples kot poklic ni obstajal, flamenko se je v vseh svojih oblikah izvajal za zabavo, kot druženje, izražanje čustev in razpoloženj.

Po začetku Cafes Cantantes se ples profesionalizira in pride do sprememb. Ples postaja vse bolj tehničen, všečen in doživlja podobno krizo kot petje.

Danes so mnenja deljena. Nekateri so še zmeraj pristaši čistega, tradicionalnega načina plesa, drugi pa pristajajo na inovacije.

Še enkrat moramo poudariti, da je ples vedno podrejen petju in se mu prilagaja, tako na odru, kot v plesni dvorani na vaji ali pa na tipični flamenko zabavi, ki se ji reče juerga (izg. huerga).

STRUKTURA FLAMENKA

Ko govorimo o flamenku, imamo v mislih prvenstveno petje, brez katerega ples in kitara ne bi obstajala. Večino pesmi v flamenku lahko spremlja ples, vendar so tudi takšne, ki tega ne dopuščajo. Enako kot za ples velja tudi za kitaro. Pesmi, kot jih imenujem na tem mestu, so t.i. palos flamencos. Gre za zvrsti pesmi, za nekakšne družine pesmi z enakimi karakteristikami in različnimi besedili ter interpretacijami različnih izvajalcev. Različni palos se med seboj razlikujejo po smislu tega, kar izražajo, po ritmični in muzikalni strukturi, po geografskem izvoru, po zgodovinskem izvoru, ... Vsi pa spadajo pod skupno ime flamenko.

Ritmična zgradba je različna, najbolj tipična za flamenko pa je struktura 12 dobnega takta s specifičnimi poudarki: 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 .

Ta ritem je značilen za mnogo zvrsti (palos) kot so: bulerías, soleá, cana, cantinas. Poleg teh obstajajo še drugačne ritmične sheme: tridobni, štiridobni in petdobni takti (sevillanas, fandangos, tangos, tanguillos, tientos, tarantos, seguiriyas, ... )

Poleg zvrsti z določenim ritmom obstajajo tudi t.i. cantes libres, tj. prosto petje, ki mnogokrat nima spremljave kitare (npr. martinete) ali pa se ne pleše (npr. taranta), kjer je poudarek popolnoma na glasu pevca.

Več o flamenku: